Nina

S »Crystal beat seanso« sem se prvič srečala, zato nisem točno vedela, kaj pričakovati. V meni je bilo prisotnega kar veliko strahu, treme, pa tudi moj um je bil precej glasen. Na vsak način me je hotel odvrniti in iskal izgovore, da bi seanso odpovedala. Na drugi strani pa se je oglašalo srce. Nežno in pomirjujoče, me je vodilo k seansi. Tiho, a zelo glasno. Njegova želja je bila res velika. Zakaj bi torej podlegla umu in strahovom? Že ob vstopu v prostor sem se sprostila in začutila, da bo to nekaj posebnega. Seveda je za to zaslužna v veliki meri Alenka. Hitro sem občutila njeno toplino, iskrenost in iskrico, ki se je pojavila, ko je govorila o svojem delu in seansi. Lahko rečem, da delo res opravlja s srcem in dušo. Sama seansa je bila zame nekaj posebnega. Z besedami je težko opisati in povzeti, saj enostavno ni pravih besed, za takšna doživetja. Kristali in nežna glasba, so me ponesli v »notranji svet«. Energija kristalov je valova skozi moje telo – vibracije so bile nežne, a precej globoke, občutne. Zdelo se mi je, kot da se vsa napetost, ki sem jo nosila v sebi, postopoma raztaplja. Misli so postajale tišje, srce pa mirnejše. Breztežnost, umirjenost, toplina… naenkrat te vse objame. Na trenutke so se v moj um prikradli dogodki iz preteklosti, kot bi se želelo nekaj globoko v meni prebuditi ali sprostiti. Ti in mnogi drugi dogodki, so moje misli polnili še nekaj dni po seansi. Verjamem, da je seansa sprožila neko podzavestno soočanje s preteklostjo in posledično čiščenje in zdravljenje. Za to sem zelo hvaležna. Sama seansa pa zajema tudi poslušanje svojega srca. Lahko rečem, da mi je bilo sprva kar nekoliko mučno. Sproščenost je odplavala stran in bitje srca je v meni povzročalo velik nemir. Na trenutke se mi je zdelo, da ne znam več dihati in poskušam svoje srce nadzorovati. Ko sem se tega zavedala, sem svoj um umirila, s tem pa se je umirilo tudi srce. To je bil zame velik preobrat, v nekaj resnično lepega. Zvok srca me je nežno vodil globlje vase – v prostor tišine, topline in notranjega miru. Opazovala sem dojenčka znotraj trebuha. Sproščeno lebdi v plodovnici, v ozadju pa ga spremlja bitje maminega srca. Ta dojenček sem bila jaz in zvok srca me je pomirjal in grel. Mogoče sem si vse to domišljala, saj je moj um večino časa kar precej dejaven in glasen. Ampak na to se ne oziram, saj mi je pomembnejša »lepota« in moč te izkušnje. Ko se je vse končalo, sem občutila spokojnost in lahkotnost. Zdelo se mi je, kot da »plavam med oblaki«. Bila sem polna hvaležnosti, nežnosti in topline, ki me je grela še skozi celoten dan… kot bi me nekdo ponovno povezal z mojim bistvom. Vsaka celica v meni je pela v tišini. In vedela sem – nekaj se je premaknilo. Nekaj pomembnega. Torej, zakaj bi nekomu predlagala »Crystal beat seanso? Menim, da te k takšni energijski terapiji srce samo pokliče in vodi, ko to začuti. Mene je in vesela sem, da sem mu znala prisluhniti in se mu prepustiti. Zvok in energija se prepletata v izjemno zdravilno izkušnjo – kot glasba duše, ki govori neposredno s telesom. Sedaj se pa zazrite tudi vi v svoje srce. V tišini mu prisluhnite in se prepustite. Mogoče tudi vas kliče…

Aleš

Crystal Beat seansa je bila zame globoko sproščujoča in duhovna izkušnja. Že ob vstopu me je objel prijeten ambient, kjer je vsak detajl spodbujal občutek miru in notranjega ravnovesja. V ozadju je nežno igrala meditativna glasba, ki ni bila le spremljava, temveč me je subtilno vodila v notranji svet tišine. Občutek sproščenosti je bil skorajda takojšen — kot bi se moje telo raztapljalo v mehki svetlobi prostora, medtem ko se je duh umirjal in uglasbjeval z ritmom vesolja. Glasba me je popeljala v prostor onkraj časa — kot da lebdim v varnem, brezčasnem kotičku vesolja, kjer ni misli, ni skrbi — le mir, prisotnost in tiha modrost. V zadnjih nekaj minutah se je moje doživljanje še poglobilo. Zaznal sem svoje dihanje, ujel ritem srca… in kar naenkrat, kot bi se prestavil v notranji svet lastnega telesa. Težko je opisati ta občutek — bil sem ob svojem srcu, ga čutil, poslušal in doživljal, kot da sem postal eno z njim. Ne le fizično, ampak na globlji, celostni ravni. Kot da sem postal priča lastni biti, srčnemu utripu življenja samega. To ni bila le terapija — bila je potovanje vase, vračanje domov, v polje tišine, kjer lahko srečaš tisto najresničnejše v sebi.